Računovodska obravnava internetnih strani in domen

Računovodska obravnava internetnih strani in domen

Kako se računovodsko obravnava prostor na spletu ali področje e-trgovine? Tukaj je nekaj napotkov, kako se obnašati

Danes je povsem običajno, da ima podjetje lastno spletno mesto ali spletno mesto za e-trgovino, vendar pogosto primanjkuje pravilnih informacij o tem, kako je treba ta "sredstva" ali sisteme obravnavati na računovodski ravni.

Najprej je treba jasno razlikovati med spletnim mestom za e-trgovino in spletnim mestom za oglaševanje. Nekdo uporablja tudi tretjo razliko, to je "showcase site", vendar jaz tega ne počnem, "showcase site" še vedno spada v kategorijo oglaševalskih mest. Predstavitveno mesto ne pomeni nič.

Spletno mesto za e-trgovino je vrsta spletnega mesta, ki je odgovorno za prodajo storitev in izdelkov na daljavo prek bolj ali manj artikulirane in kompleksne programske platforme.

Oglaševalsko mesto je vrsta spletne strani, namenjene predstavitvi podjetja in njegove blagovne znamke, vključno s ponudbo izdelkov in storitev, ki je prav tako bolj ali manj kompleksna in povezana/podprta s tržnimi strategijami, katerih cilj je vzpostavitev odnosa zvestobe s strankami in/ali ustvarjanje novih stikov za njihovo preoblikovanje v stranke (lead generation).

Če torej na kratko povzamemo, lahko spletno stran prištevamo med intelektualna dela, ki imajo močno kreativno karakterizacijo in kot taka vpliva tudi na razmerja in pravne omejitve med naročnikom in ponudnikom samega dela. Programska oprema, besedila, grafika in arhitektura spletnega mesta so elementi, ki označujejo delo kot celoto in določajo njegovo računovodsko obravnavo.

Upoštevati je treba še dodaten element, ki je zelo pomemben in to je ime domene. Po italijanski, pa tudi evropski zakonodaji, domensko ime, ki ima dovoljenje za uporabo (načelo lastništva domenskih imen, z računovodskega vidika ne obstaja), sledi in je predmet zakonodaje o zaščiti blagovnih znamk. Zato mora biti tudi vodstvo računovodstva pozorno na ta vidik, ki nikakor ni zanemarljiv.

E-trgovina

spletno mesto za e-trgovino, torej tisto, ki je razvito za prodajo blaga in storitev na daljavo, je treba zaradi svoje narave šteti med dolgoročne stroške, saj ga je mogoče najprej uvrstiti med stvaritev programske opreme in torej predstavljati neopredmeteno sredstvo. Te vrste stroškov je vedno zlahka prepoznati in teoretično (teoretično pravim, da sem malo ironičen, to je, če je spletno mesto za e-trgovino dobro izdelano) bi morali prinašati prihodnje gospodarske koristi za podjetje, ki je lastnik spletnega mesta. Nujno pa je, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki so potrebni za vnos stroškov spletnega mesta med tiste, ki so sredstva, ter da so izpeljane ciste izmerjene in zanesljivo prikazane.

Glede na OIC (Organismo Italiano di Contabilità) je treba pri neopredmetenih dolgoročnih sredstvih v bilanco stanja in natančneje med neopredmetena dolgoročna sredstva, ki so predmet pravnega varstva, vpisati razmejene stroške, da se nato razvrstijo med neopredmetena dolgoročna sredstva pod postavko BI3 »Industrijske patentne pravice in uporaba intelektualne lastnine«.

Računovodski standardi se glede tega vprašanja od države do države ne razlikujejo veliko in kljub temu, da sem ta članek osredotočil na zakonodajo, ki velja v Italiji, lahko z veliko gotovostjo trdim, da to, kar pišem, velja tudi v Švici ali Kanadi.

Glede posebnosti italijanskih pravil lahko dodam, da čl. 103. odstavek 1 TUIR (Zakon o konsolidiranem davku na dohodek) zelo jasno določa, da so amortizacijske kvote stroškov pravic do uporabe intelektualne lastnine odbitne do te mere, da ne smejo preseči 50 % stroškov pod pogojem, da sredstvo trajno in aktivno sodeluje v proizvodnem procesu podjetja.

Zato smo vedno trdili, da spletna stran e-trgovine ni programska oprema, ampak resničen proces, ki vpliva, določa, spreminja celotno organizacijo podjetja do najmanjše podrobnosti.

Oglaševalska mesta

Ko mora podjetje promovirati svojo blagovno znamko, svoje storitve ali izdelke prek spletne strani, ki je tukaj opredeljena kot "oglaševanje", se računovodska pravila nekoliko spremenijo. V tem primeru stroški, ki nastali z gradnjo in  objava spletnega mesta se lahko obračuna kot stroški oglaševanja in se zato odštejejo v poslovnem letu, v katerem so nastali, ali pa se lahko obračunajo enakomerno v samem poslovnem letu in v naslednjih štirih letih. To pa zato, ker so stroški oglaševanja upravičeni in nastajajo zaradi širjenja imena, blagovne znamke, ugleda podjetja, ki jih podpira, s končnim ciljem povečanja tržnih deležev, prodaje in s tem posledično prihodkov. Navidezen paradoks je, da je v nekaterih primerih mogoče stroške, ki nastanejo za spletno stran, obravnavati kot prave reprezentančne stroške prav zato, ker spletna stran povečuje medijsko izpostavljenost podjetja in s tem njegovo prepoznavnost pri tretjih osebah.

Splošno pravilo je torej, da se stroški, nastali zaradi izdelave in objave spletnega mesta podjetja, kapitalizirajo, vendar pod pogojem, da ti stroški lahko zagotovijo prihodnje koristi za izkaz poslovnega izida podjetja. To pa zato, ker naj bi te medijske dejavnosti spremenile način delovanja in predstavljanja podjetja javnosti ter povečale njegovo učinkovitost in konkurenčnost.

Tudi v tem primeru je zanimivo, kako se je zakonodajalec osredotočil prav na načelo soodvisnosti spletne strani/podjetja, s čimer postavlja podjetnika odgovornega do podjetja samega, določa resnično kompleksen proces vodenja poslovanja. Se pravi, spletna stran ni "stvar", ki bi jo lahko kupili posebej, samo zato, da bi jo imeli.

Kar zadeva produkcijo in objavo vsebin, besedil, slik, grafik, jih je treba evidentirati v izkazu poslovnega izida le v ustreznem poslovnem letu, saj gre za vsebine, ki imajo precej kratko življenjsko dobo. Stroški gostovanja in vzdrževanja strežniškega prostora pa se v izkazu poslovnega izida poslovnega leta prav tako evidentirajo kot tekoči obratovalni stroški.

Domena.

Ime domene (imenovano tudi ime domene ali ime domene ali ime gostitelja) je naslov spletnega mesta v abecedni obliki (na primer www.parlamento.it), zato si ga je potencialno zelo enostavno zapomniti, za razliko od naslova IP (naslov IP), ki je izražen v številčni obliki.

Malo doktrine in sodne prakse

Jasne in natančne discipline glede tega ni, lahko pa trdimo, da se doktrina in sodna praksa že nekaj časa popolnoma strinjata pri enačenju »virtualnega« sveta s fizičnim in posledično veljajo pravila, po katerih lahko lastnik izključne pravice uporabe tipičnega znaka tretjim osebam prepreči uporabo slednjega kot domenskega imena. In to ni nepomembna zadeva.

Zlasti sodna praksa meni, da registracija domenskega imena, ki reproducira ali vsebuje blagovno znamko drugih, pomeni kršitev blagovne znamke, saj omogoča ponovno povezavo dejavnosti z dejavnostjo lastnika blagovne znamke, s čimer se izkorišča ugled znaka in se torej neupravičeno okoristi z njim.

torej …

Iz tega izhaja, da je treba zmedo, ki jo predvideva italijanski pravni sistem glede blagovnih znamk, presojati konkretno v različnih posebnih primerih, glede na to, da glede na delovanje interneta ne moreta obstajati dve enaki domenski imeni, medtem ko zakon o blagovnih znamkah vsaj v nekaterih primerih predvideva možnost dveh enakih razlikovalnih znakov (različni proizvodni sektor ali različno teritorialno območje). Posledica tega je, da je treba ekskluzivnost, ki izhaja iz lastnika blagovne znamke, obravnavati s posebno pozornostjo v sodbah v zvezi z domenskimi imeni."

Domena je torej blagovna znamka in blagovna znamka je pravo korporativno premoženje.

Zavedamo se, da je domeno mogoče kupiti samo z licenco za uporabo in ne v lastništvo, ki se razlikuje od blagovne znamke. Zato so nastali stroški zauporaba domene dokapitalizirati pod postavko BI4 in amortizirati kot »Koncesije, licence in podobno«, stroške, ki jih ima družba s pridobitvijo licenčne domene, pa šteti med dolgoročne stroške.

V pogosto ponavljajočem se primeru, ko se ime domene ujema z imenom podjetja in se torej uporablja kot identifikacijska znamka podjetja samega, je treba spoštovati relativno zakonodajo o zaščiti blagovnih znamk, kot je opisano zgoraj, kar bo vplivalo tudi na računovodsko obravnavo, saj morajo biti pogoji za vpis tovrstne internetne domene v računovodske izkaze prepoznavni kot SREDSTVA PODJETJA in imeti popolno identiteto do te mere, da jo je mogoče razlikovati brez možnosti napake. Če so pogoji izpolnjeni, so amortizacijske kvote blagovnih znamk davčno odbitne do te mere, da po italijanskem zakonodajalcu ne smejo preseči 1/18 nastalih stroškov.