Avtorske pravice na spletu: kako se izogniti napakam

Avtorske pravice na spletu: kako se izogniti napakam

Vse, kar morate vedeti o avtorskih pravicah vsebine

Avtorske pravice na spletu so stvar razpravljali že v zgodnjih dneh interneta. Na eni strani najdemo tiste – kot je programski genij Sam Williams, avtor preroške in vizionarske knjige Free Code –, ki bi želeli omrežje brez avtorskih pravic, kjer vsebine, zlasti programska oprema, še naprej prosto krožijo in se delijo. Na drugi strani pa imamo umetnike, založbe, multinacionalke in avtorje, ki namesto tega zahtevajo uporabo zaščitnih ukrepov in predpisov za zaščito pesmi, slik, knjig itd. Vprašanje sploh ni preprosto: če je bilo v analogni dobi obvladovanje piratstva in podvajanja vsebin povsem nepomembno (pomislite na nespretno in zdaj že zastarelo prakso »zapisovanja« DVD-jev doma), je digitalno že po svoji naravi pretresla sam koncept avtorskih pravic, kar povzroča težave številnim akterjem v sektorju, velikim ali majhnim. 

In tako smo se znašli pred popolnoma drugačnim svetom, kjer je ločnica med tem, kar je zakonito in kaj nezakonito, postala izjemno zabrisana. Danes ima avtorska pravica veliko odtenkov odvisno od države, v kateri smo, in predpisov, ki jih moramo upoštevati. Vendar pa je jasno, da je tudi s tega vidika internet pomešal karte in učinkovito podiral geografske in celo časovne meje. Kar je bilo nekoč v državi mogoče, zdaj ni več mogoče, saj se uporaba vsebin zaradi spleta močno razširi. Ni naključje, da številne vlade z vojaškimi ali retrogradnimi vladajočimi razredi na oblasti predvidevajo oblike cenzura vsebine, ki se predstavlja za zaščito avtorskih pravic. Stvari iz drugega sveta? Žal ne: reforma Evropske unije o avtorskih pravicah bi po mnenju nekaterih lahko odprla vrata spremembi, podobni tisti, ki se je že zgodila na Kitajskem in v drugih državah, ki dišijo po diktaturi. Preden pogledamo to tveganje, bomo naredili korak nazaj in poskušali v celoti razumeti trenutno krajino digitalnih avtorskih pravic.

IDEJA CREATIVE COMMONS ZA ETIČNE AVTORSKE PRAVICE

Če je res, da so spletne avtorske pravice videti kot nekaj veliko bolj kompleksnega in zadimljenega od tradicionalnih »papirnatih« avtorskih pravic, je tudi res, da je nekdo, pa ne govorimo o politikih, razumel ta kritična vprašanja in se odločil predlagati alternativo. Tako so se leta 2002 na predlog profesorja prava na univerzi Harvard Lawrencea Lessiga rodile licence Creative Commons, na pol poti med popolno avtorsko pravico in javno lastnostjo. V bistvu gre za niz licenc ki jasno in takoj ponazarjajo, katere svoboščine se je avtor določenega dela odločil podeliti in katere pogoje je postavil za uporabo samega dela, ne le na spletu, ampak tudi zunaj njega.

Vsak proizvajalec vsebine (bloger, tekstopisec, grafični oblikovalec itd.) se lahko odloči, katero licenco bo uporabil, ne da bi opravil registracijo ali depozit. Malo, kot da bi oseba avtonomno pritrdila skupno virtualno blagovno znamko, ki je sposobna signalizirati preostali skupnosti pravice in dolžnosti, ki so del njegovega intelektualnega dela. Intuitiven mehanizem, ki temelji na etiki in transparentnosti kot temeljnih vrednotah omrežja. Pravzaprav je bil uspeh Creative Commons hiter in neustavljiv: v desetletju se je število licenc neskončno množilo in danes simbol CC uporabljajo realnosti, kot so CERN, INSTAT, Bela hiša (vsaj za del vsebine strani), da ne omenjamo platform z milijoni obiskovalcev na dan, kot je Wikipedia. Toda ena težava ostaja: če se nekdo odloči kršiti licence Creative Commons lahko to stori brez večjih težav. Na srečo obstajajo rešitve za omrežne skripte, poglejmo, kaj so.

PRAKTIČNA ORODJA IN REŠITVE ZA USTAVITEV SKRIPT

Le kdo se ne spomni izpitov v šoli in vedno prisotnega dežurstva? Na omrežju je ta pojav razsojen in ne mine dan brez kršitve avtorskih pravic. Licence Creative Commons so veljavna orodja za prikaz možnih uporab dela, ne pa tudi za blokiranje negativcev. Lastniki e-trgovine, blogerji, založniki in vsakdo, ki producira vsebino, posledično živi v strahu, da bo plod njegovega dela kopiran brez kakršne koli nagrade in priznanja. Kot smo rekli, obstajajo različne rešitve za zaščito. Nekateri so preventivni: na primer vtičnik Wp Content Copy Protection, katerega cilj je uporabnikom preprečiti, da bi z desnim klikom kopirali označeno vsebino. Ali vodni žig, ki ga je treba namestiti na slike, da bi preprečili neželeno ponovno uporabo. Ni treba posebej poudarjati, da bodo najspretnejši zmogli obiti tudi te ovire, zato je dobro uvesti še kakšne dopolnilne strategije spremljanja in nadzora. Predlagamo, da med drugim preizkusite Googlov Report Scaper ali slavni in cenjeni Copyscape. Na ta način bo mogoče preveriti, ali je vsebina podvojena, in se med drugim izogniti nevarnim Googlovim kaznim. 

REFORMA AVTORSKIH PRAVIC, KI JO JE POTRDIL EU PARLAMENT

Ko smo fotografirali stanje tehnike, se je treba zdaj s kratkim ekskurzom posvetiti temu, kar bi teoretično lahko postalo največja (in za nekatere resne) revolucija na področju avtorskih pravic, četudi le znotraj digitalnega ekosistema Evropske unije. Gre za reformo, katere namen je zaščititi avtorske pravice posameznikov, vendar na koncu udari po majhnih ribah v korist velikih založnikov in multinacionalk, kot sta Facebook in Google. Tako meni velik del tistih, ki delajo na spletu vsak dan. Zakaj tak sklep? Razlog je treba iskati v členih 11 in 13 reforme, ki govorita o tem, kar se je takoj preimenovalo v "davek na povezave" (čl. 11) in hipotetične "filtre", ki se uporabljajo za nalaganje katere koli vsebine platforme (čl. 13), začenši z velikanskim Youtube in konča z najmanjšim univerzitetnim eksperimentom mesta, razvitega za deljenje videov, pesmi in drugega javnega gradiva.

Natančneje, v skladu s členom 11 bo moral vsakdo, ki deli izsek članka (glejte zbiralnike novic, kot je Google News), avtorju tega članka plačati nadomestilo. Vendar bi s tem tvegali škodo ne toliko Googlu, ampak uvrstitvam majhni blogi, portali in revije, ki zahvaljujoč Google News vsak dan prejemajo ciljni promet. 13. člen bi lahko imel enako škodljive posledice: v tem primeru govorimo o cenzuri, v smislu, da bi razmišljanje o uvedbi preventivnih filtrov za ovrednotenje izvirnosti vsebine (in z vsebino mislimo predvsem na videe) na koncu ogrozilo svobodo govora, saj bi bila robotom in programski opremi zaupana naloga analiziranja (tudi) ustvarjalni del del, ki jih je težko uokviriti ker na primer umetniške ali satirične. Komik, ki bere izjave politika z lastnimi besedami, da zgradi svoj skeč, ali video ustvarjalec, ki predela glasbo filma, da posname avantgardni dokumentarec, bi bil po dokončni potrditvi te reforme na koncu izključen iz katerega koli digitalnega komunikacijskega kanala kot kršitelj avtorskih pravic drugih.

Ni rečeno, da se bo tako končalo: zakon bo moral zdaj preiti v Evropski svet in ga potrditi vsaka država, nato bo šel na končno glasovanje celotnega parlamenta. Do takrat pa ostajamo v negotovosti čakanje na dogodke.