Inovacija AR in njena uporaba v svetu umetnosti

Obogatena resničnost je v zadnjih letih postala vse bolj priljubljena in si zdaj utira pot tudi v svet umetnosti.

Digitalni umetnik Sarah Montani, po poklicu pravnica, in prof Rolf H. Weber, od septembra 1995 profesor prava Švica, so bili protagonisti konference naUniverza v Zürichu.

Na tokratnem srečanju so skušali pojasniti, kaj lahko ta tehnologija pomeni za umetniško sceno in kakšne pravne izzive prinaša.

Bistvo AR je zlitje digitalnega in fizičnega sveta.

Na primer, pravo skulpturo je mogoče digitalizirati in nato prikazati kot 3D model v razširjeni resničnosti.

Če nato to digitalno skulpturo pogledate skozi kamero pametnega telefona, se zdi, da je fizično prisotna v prostoru, pogosto postavljena poleg vas.

Sarah Montani je svoja digitalna umetniška dela razstavljala na javnih mestih in hkrati v več kot 30 muzejih po vsem svetu.

Na ta način orje ledino tako v umetnosti kot v sodni praksi, pri čemer secira številne pravne vidike.

Z razširjeno resničnostjo je digitalno preobrazbo mogoče izkusiti neposredno.

Fizične prostore je mogoče nadgraditi z digitalno ustvarjenimi elementi resničnosti: v tem specifičnem primeru je fizično obstoječa skulptura digitalizirana in programirana kot 3D model v razširjeni resničnosti.

Skulpturo lahko nato razstavite v muzeju, npr Kunsthaus Zürich.

Tradicionalni analogni procesi, kot so varjenje, sestavljanje, instalacije in razstave, so praktično razširjeni, integrirani in spremenjeni z AR.

Različno se dojema tudi arhitekturni prostor, v katerem je postavljena digitalna skulptura.

Vrt postane umetnina: razstava je samo v obogateni resničnosti

Razlike z VR in mešano resničnostjo tako v filozofiji kot v percepciji opazovalca

Kaj so virtualna resničnost, razširjena resničnost in mešana resničnost? Kje potekajo njihove meje?

Strokovnjaka Paul Milgram in Fumio Kishino govorita o a "kontinuum mešane resničnosti": Gre za kontinuum, ki poteka od čisto fizičnega okolja na eni strani do povsem virtualnega okolja na drugi strani.

Izraz »mešana resničnost« izraža dejstvo, da se različne ravni in vidiki resničnosti, včasih namerno in premišljeno, včasih naključno, mešajo.

To je izziv za naše dojemanje, pa tudi za naše razumevanje realnosti, zato v tem kontekstu ne hipoteziramo o »enotni« realnosti, temveč o različnih vidikih realnosti, ki se med seboj povezujejo in so v stalnem dialogu.

Filozof David Chalmers pravzaprav govori o "resničnosti+" in zato trdi, da so virtualne resničnosti prav tako resnične kot nedigitalna resničnost, ki jo poznamo.

V obogateni resničnosti imamo občutek, da smo v materialni realnosti in okolju, ki nam je znano, vendar je slednje sedaj obogateno z digitalnimi elementi.

»Razširjena resničnost resničnost dopolnjuje, namesto da bi jo popolnoma nadomestila. V idealnem primeru se uporabnikom zdi, da so v istem prostoru prisotni virtualni objekti in resnični, torej fizični objekti.«, pravi Ronald T. Azuma.

Skulptura je prisotna v tridimenzionalni predstavitvi, z njo lahko komunicirate in je prikazana v realnem času.

Ko je pogajanje "okrepljeno" z novimi tehnologijami ...

Načelo kolaža oziroma montaže obujeno v novi likovni zasnovi

Obogatena resničnost temelji na principu kolaža oziroma montaže, ki je od začetka 20. stoletja tudi proces umetniškega oblikovanja, ki združuje fizično-realne elemente z digitalnimi elementi.

Na ta način se digitalne skulpture na zaslonu pametnega telefona povežejo z izbranim fizično-realnim okoljem.

Izkušnja in rezultat oblikovanja sta v rokah uporabnika pametnega telefona.

Pri fotografiranju je uporabnik pozoren na klasična fotografska sredstva oblikovanja, kot so oblika, naracija, pa tudi na obrezovanje oziroma format slike dveh ravni realnosti, ki sta med seboj povezani.

Tako nastane nekakšen kolaž oziroma montaža realnosti.

Princip montaže je tesno povezan s prikazovanjem sanj, iluzij, paradoksov, torej stvari, ki pravzaprav ne gredo skupaj.

V obogateni resničnosti, primerljivo z nadrealizmom, se občutljivo, resnično in zavestno prepleta s sanjskim, neresničnim in nezavednim.

Digitalno skulpturo Kunsthausa je mogoče »samo« locirati in gledati na pametnem telefonu, vendar se v spominu uporabnikov pametnih telefonov manifestira skozi njihova dejanja.

O tem lahko še naprej razmišljajo v vsakdanjem življenju in postavijo skulpturo v drugačen kontekst.

Razmišljajo lahko o individualnem in kolektivnem dojemanju in prisvajanju prostora in njegovega oblikovanja, kot so grafiti v urbanem prostoru.

V vsakem primeru uporabniki raziskujejo kraj in prostor na nov in nenavaden način ter to s svojimi posnetki dokumentirajo na pametnih telefonih.

Na ta način gledalci prevzamejo lastništvo bivalnega prostora, ga oblikujejo po svojih željah in zamislih.

Obogatena resničnost ni vizualna izkušnja, ampak tudi fizično in mentalno zaznaven občutek in občutek.

Prihodnost? Razširjena projekcija naših izkušenj

 

Prikaži vizitko na Instagramu

 

Objava, ki jo je delila Sarah Montani (@sarahmontani)

“Dovoljeno” ali “prepovedano” postavljanje in razstavljanje digitalnih skulptur v muzejskem kontekstu?

S pravnega vidika se postavlja vprašanje, ali je »dovoljeno« ali »prepovedano« postavljati in razstavljati digitalne skulpture v muzejskem kontekstu.

Ali vprašanje: kdo je lastnik javnega prostora?

Ali je mogoče kakšen prekršek?

In spet: ali lahko arhitekt ugovarja, če njegov impozanten vhod »zasede« prevelika skulptura? Ali muzejski kustosi?

Ali so tržniki zadovoljni z oglaševanjem?

S pravnega vidika nove umetniške oblike vodijo do številnih novih vprašanj.

Vizualne predstavitve, ki temeljijo na obogateni resničnosti, so virtualna (umetniška) dela.

V obstoječe objekte torej ni mogoče fizično posegati.

Vstop je izključen tudi, če je vhod v muzej odprt za javnost ali če ima umetnik kupljeno vstopnico za razstavne prostore.

Če se uporablja koda QR za virtualni ogled skulpture na vaši napravi (tako imenovana geolokacija), gre za neposredno odsotnost oglaševanja; če je QR koda splošno dostopna, pa ne moremo govoriti o zasebni uporabi.

Geolokacija predpostavlja tudi skladnost z načeli zakonodaje o varstvu podatkov.

NFT in digitalna umetnost: harmonična evolucija, ki služi resničnemu svetu

Dvojno vprašanje avtorskih pravic: varovanje lastnih in lastninskih pravic drugih

Upodobitve, ki temeljijo na obogateni resničnosti, povzročajo težave z avtorskimi pravicami v dveh pogledih: na eni strani vprašanje varovanja same upodobitve in na drugi strani morebitno kršenje lastninskih pravic tretjih oseb.

Glede pravnega položaja umetnika velja načelo, po katerem pri umetniških delih že relativno nizka stopnja individualnosti in ustvarjalnosti zadošča za vzpostavitev varstvenosti in s tem avtorskopravnega varstva.

Pri tem veljajo tradicionalni kriteriji, ki so se razvili že skozi desetletja.

Efemerna oblika virtualnih predstavitev torej ne vpliva na zaščito.

Težje je oceniti kršitev kakršnih koli avtorskih pravic tretjih oseb, če je na primer vizualna predstavitev, ki temelji na razširjeni resničnosti, prikazana na vhodnem prostoru tradicionalnega muzeja.

Po eni strani je sama arhitektura zaščitena z avtorskimi pravicami; po drugi strani pa bi se vizualna upodobitev lahko na primer približala veliki stenski sliki, ki je zaščitena.

Če se muzejska arhitektura posebej izraža skozi ali ob virtualni umetnosti, ustvarjeni s pomočjo obogatene resničnosti, lahko pride do kršitve avtorsko zaščitenega pravnega položaja arhitekta.

Pri tem so odločilne okoliščine posameznega primera, torej vprašanje, koliko je virtualna reprezentacija evidentno vpeta v unikatnost arhitekture.

Če je to izraženo na način, ki si ga opazovalec zapomni, bo morda potrebna podelitev pravic s strani arhitekta.

Podobni premisleki veljajo, če na primer virtualna umetnost, ustvarjena z razširjeno resničnostjo, odvrača od celotnega vtisa stenske poslikave za njo ali se zdi kot reprodukcija takšne slike.

Spet je odvisno od konkretnih okoliščin, tj. ali se opazovanje virtualne umetnosti nanaša na dopisnika. "breztelesni predmet" ali če pozornost vključuje tudi »ozadje«, ki je prizadeto.

V tem drugem primeru je potrebno soglasje slikarja avtorsko zaščitene poslikave.

Tukaj so Facebookove pisarne v Zürichu, kjer se bo rodil Metaverse

 

Prikaži vizitko na Instagramu

 

Objava, ki jo je delila Sarah Montani (@sarahmontani)

Vprašanje uporabe zakona o nelojalni konkurenci v Švici za AR

Poleg tega, na primer v Švica, je treba uporabnost zakona o nelojalni konkurenci (UWG) podrobneje analizirati glede na posebne okoliščine.

V ospredju je določba o izkoriščanju tuje uspešnosti.

Kdor si brez razumnega truda s postopkom tehnične reprodukcije prilasti in izkorišča rezultat tujega tržnega dela kot takega, ravna nepošteno (5. člen, točka c, UCA).

Vendar pa lahko uporaba te določbe pogosto ne uspe zaradi pomanjkanja komercialne ali profesionalne uporabe posnetega delovnega izdelka.

Tudi če zadošča dejanje dajanja v obtok, merilo cilja neposredne ali posredne pridobitve premoženjske koristi običajno ni izpolnjeno.

Odkrivanje digitalne umetnosti z razstavo "Cyber ​​​​Dreams".